"Mi, ki smo preživeli, smo dolžni pripovedovati"

11. julija bo minilo trideset let od genocida v Srebrenici. Takrat so vojaki srbske paradržave v Bosni pod poveljstvom generala Ratka Mladića po dolgotrajnem obleganju vdrli v Srebrenico, ki je bila zaščiteno območje pod nadzorom Združenih narodov. V dneh, ki so sledili, so ob sodelovanju civilnih in policijskih oblasti Republike Srbske pobili več kot 8.000 bošnjaških dečkov in moških. To je bil prvi genocid, izveden na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, pripoznan tudi z odločitvami haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Lani maja je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo o genocidu v Srebrenici. Z resolucijo se obsoja vsakršno zanikanje omenjenega genocida.

Dževad Ibišević: Tri noči groze

Vse se je odvilo v le nekaj minutah. Minutah, ki so 13. julija 1995 za zmeraj zaznamovale življenje takrat 14-letnega Dževada in zapečatile usodo njegovega, leto dni starejšega brata Sabahudina. Prestrašen pogled brata, ki ga je vojak, pripadnik vojske bosanskih Srbov, ob nemem opazovanju vojaka nizozemskega bataljona Združenih narodov (ZN) potegnil k sebi, rekoč: "Ti greš z nami!", in moledujoče besede matere: "Pustite ga, on je še otrok!", ki niso zalegle, sta prizora, ki sta se globoko zarezala v Dževadov spomin.

Vsako obujanje spominov na julijske dogodke tudi 30 let pozneje je zanj zelo boleče. Ob začetku vojne v Bosni in Hercegovini je imel Dževad poleg sestre Time še tri starejše brate: Hazima, Redža in že omenjenega Sabahudina. Danes je edini preživeli moški v družini. Tri brate in očeta Meha lahko obiskuje le na pokopališču v Potočarih.

Dževad je odraščal v vasi Sase v občini Srebrenica. Oče je delal v tamkajšnjem rudniku, mama Fadila je skrbela za dom. "Čeprav smo živeli skromno, je bilo moje otroštvo brezskrbno," začne pripoved Dževad. Otroške razposajenosti je bilo konec že kmalu po začetku vojne, spomladi 1992, saj so na vas, ki leži le streljaj od reke Drine, naravne meje med BiH in Srbijo, začele padati granate. Oče je bil med enim od granatiranj ranjen. Pomoč mu je nudila zdravnica iz sosednje vasi.

Da bi ubežali nevarnosti, so se z nekaj torbami preselili k sorodnikom, ki so živeli dobrih deset kilometrov stran, a je tudi tam čez nekaj mesecev postalo prenevarno, zato so se na začetku leta 1993 odpravili v Srebrenico.

"Nastanili smo se v kabinetu nekdanje šole, saj v Srebrenici nismo imeli nikogar. Vzmetnice in spužvo, na kateri smo spali, so nam dali sosedje." Kuhali so na odprtem, če so imeli kaj za v lonec, kajti v tistem času so se v Srebrenico že zgrinjali prebivalci iz drugih koncev Podrinja in vse težje je bilo dobiti hrano.

V letu 1993 sta se Dževadu v spomin vtisnila dva dogodka. Sam je bil med otroki in ženskami, ki so marca ob obisku Srebrenice obkrožili francoskega generala Philippa Morillona, tedanjega poveljnika sil ZN v BiH, in zahtevali, da jih zaščiti. "Lokalna civilna oblast nam je naročila, naj mu ne dovolimo oditi. Umaknil se je v tedanjo zgradbo pošte in po nekaj urah, ko je spet stopil pred nas, napovedal, da bo Srebrenica razglašena za zaščiteno območje pod nadzorom ZN. Ljudje so si vsaj malo oddahnili. Menili smo, da bomo zdaj varni, a se je kmalu izkazalo, da je to daleč od resnice," opiše tedanje občutke.

Čez en mesec so pripadniki vojske Republike Srbske in srbskih prostovoljcev udarili z vso silo. Kar je za Sarajevo tržnica Markale in Tuzlo Tuzlanska kapija, so za Srebrenico športna igrišča pred šolo, v kateri je tedaj bival Dževad z materjo in bratom Sabahudinom. Sestra se je že poročila, dva brata in oče, ki so se vključili v vojsko, so ju obiskovali le občasno.

Lepo vreme in vest, da bo mesto kmalu demilitarizirano in varno, sta številne mlade in tudi starejše privabila na igrišča, da se malo sprostijo. "Spomnim se, da sem šel nekaj iskat v sobo, v kateri smo živeli, in v tistem se je začelo granatiranje. Pogled skozi okno po koncu napada je razkril grozljiv prizor: povsod so ležala trupla, deli teles, kri. Ubitih je bilo 74 ljudi, še okoli sto je bilo ranjenih," nam pripoveduje z večkratnimi premori, boreč se s čustvi, ki ga preplavljajo ob obujanju spominov na ta dogodek, in premagujoč solze, ki vse bolj polnijo očesne jamice.

Humanitarni konvoji pomoči v letih 1993 so prinesli vsaj nekaj olajšanja, a nato je prišel julij 1995. "Vse več ljudi se je zaradi bombardiranj okoliških vasi in zaselkov že zateklo v Srebrenico. 11. julija je prišel oče z bratoma in dejal, da moramo mi trije v Potočare, kjer je bila baza ZN, on in starejša brata pa se bodo skušali z drugimi moškimi skozi gozd prebiti do območja, ki je bil pod nadzorom vojske BiH. Na križišču, kjer je ena cesta vodila proti bazi in druga proti gozdu, smo se poslovili. 'Vidimo se v Tuzli,' so bile zadnje očetove besede."

Takrat je Dževad zadnjič videl očeta in brata živa. Nobeden od njih ni preživel skoraj 100 kilometrov dolge poti, na katero se je odpravilo več kot 12.000 bošnjaških fantov in moških. Na varno jih je prispelo le približno pet tisoč. Večino so pripadniki bosanskih Srbov na poti ubili, zato je pohod dobil ime marš smrti.

Sam je z materjo in bratom Sabahudinom, tako kot še več kot 20.000 žensk, otrok in v glavnem starejših, tri noči preživel pred bazo ZN, saj je bila baza, nekdanja tovarna akumulatorjev, v katero so spustili le okoli pet tisoč ljudi, že polna.

"To so bile tri noči groze. Ženske so kričale, jokale, ljudje, ki so jih med čakanjem odpeljali, se nikoli več niso vrnili." Nato je prišel 13. julij, ko je vojska Republike Srbske ljudi obvestila, da bodo s tovornjaki in avtobusi odpeljani proti Kladnju in naprej, na varno. A še pred tem so naredili selekcijo. Starejše in moške so ločili, med njimi tudi Sabahudina, čeprav je štel šele petnajst let. Nihče od njih ni preživel.

"Vojaki nizozemskega bataljona ZN so samo nemo opazovali, niso ukrepali, čeprav smo upali, da nas bodo zaščitili. Oni so soodgovorni za genocid, saj so jih pobijali tudi pred njihovimi očmi."

Tako Dževad, ki ga današnje dogajanje v Gazi spomni na lakoto, strah in granatiranje, ki so ga sami preživljali. "Trideset let po Srebrenici se genocid dogaja pred očmi svetovne javnosti in nihče ne želi pomagati. To je ta politika velesil, ki bi lahko ukrepala, ustavila morijo, a nima interesa."

Z mamo sta še eno leto po prihodu najprej na letališče Dubrave pri Tuzli in kasneje v Živinice, kje sta bila sprva nameščena v kolektivno namestitev, upala, da bo oče z bratoma potrkal na njuna vrata. "Ko sva videla, da nihče več ne prihaja, in ko nam je znanec povedal, da je bil Hazim zajet v Konjević Polju, sva jih prijavila kot pogrešane in v Tuzli, v identifikacijskem centru, dala svoj vzorec DNK."

Posmrtne ostanke očeta so našli leta 2003. Pokopan je bil na prvem skupinskem pogrebu (na dženazi, op. a.) istega leta skupaj še s šeststo drugimi. Brata Redža je Dževad pokopal dve leti kasneje, Hazima in Sabahudina pred petnajstimi leti. Posmrtne ostanke vseh štirih so našli v več masovnih grobnicah.

Dževad se je leta 2008 preselil v Slovenijo, v želji po boljšem življenju. Vsakič, ko ima prosto, z družino, ima tri otroke, obišče mamo v Živinicah in brate ter očeta na pokopališču v Potočarih. Skupno je bilo v genocidu ubitih dvajset članov njegove širše družine.

Irma Hasanović: Najbolj boli, da se je oče tista dva, tri dni, kolikor je še živel, spraševal, kaj je z mano

Irma Hasanović je rojena v Srebrenici, a nima nobenih lastnih spominov nanjo. Vse, kar ve o kraju in obdobju, ki ga je tam preživela skupaj z mamo Mevlido in očetom Nusretom, je izvedela od drugih. Košček za koščkom je sestavljala zgodbo svojega življenja, ki ji jo je uspelo v celoto povezati šele pred nekaj leti. Takrat je na posnetku ene od nizozemskih televizij tudi prvič videla sebe kot malčico. Julija 1995, ko je bila iztrgana iz očetovih rok in ko tudi mama deset dni ni vedela, kaj je z njo, ali je sploh še živa, je štela komaj leto in pol.

"Najbolj me boli, da se je oče tista dva, tri dni, kolikor je še živel, spraševal, kaj je z mano. Bolje bi bilo, da bi me takoj, ko so me vzeli iz njegovega naročja, ubili. Tako bi vsaj vedel, kakšna je moja usoda. Namesto tega je umrl v skrbeh, ne vedoč, kaj je z mano. Edino, kar je vedel, je, da nisem z mamo," pripoveduje Irma, medtem ko ji solze polzijo po licih.

Prve informacije o takratnem dogajanju je Irma začela zbirati kot otrok, ki je sedel v kotu, poslušajoč pogovore žensk o za Bošnjake usodnih julijskih dnevih leta 1995. "Spomnim se, da sem, poslušajoč jih, vedno jokala. Mama, ki je pri 25 letih v trenutku izgubila vse, mi kot otroku nikoli ni povedala, da je bil oče ubit. Želela me je obvarovati pred kruto resnico. Govorila je, da se bo vrnil. Tudi sama sem upala, da je živ in da se bo nekega dne vrnil, saj mi je zelo manjkal, a globoko v sebi sem nekako čutila, da ga ni več med živimi."

"Zasluge", da se je Irma vrnila v mamin objem, ima več ljudi, a tako kot v vsaki zgodbi je pomembno vedeti, kako se je sploh zgodilo, da je nekaj časa imela status "balijske sirote" (balija je zmerljivka za muslimane, op. a.), kot so jo poimenovali pripadniki vojske Republike Srbske.

Oče, ki je že nekaj dni pred usodnim 11. julijem krenil skozi gozd proti svobodnemu ozemlju, se je odločil vrniti v Srebrenico zaradi bolečin v ledvicah. Hkrati je za Irmo prinesel odejico, da ji ne bi bilo mrzlo. Ženo, hčerko in taščo je našel sredi noči v eni od opuščenih zgradb v neposredni bližini Potočarov. Po pripovedovanju drugih, tako Irma, naj bi mu kolega, s katerim sta med vojno skupaj delala, svetoval, naj ob prihodu v bazo Združenih narodov (ZN) sam vzame v naročje hčerko, za ženo pa pove, da je umrla, češ da ga bodo le na ta način spustili na avtobus ali tovornjak, ki je predstavljal varen izhod iz okupiranega in hkrati zaščitenega območja pod nadzorom ZN.

"Da ne bi iztegovala rokic proti materi, je ta nekoliko počakala, tako da je bilo med nami nekaj skupin ljudi, ki naj bi šli na avtobuse. Od daleč je videla, da se oče pogovarja s srbskim vojakom, ob katerem je stal vojak ZN. Ko je videla, da so me vzeli iz očetovega naročja, je padla v nezavest." Kasneje, ko je prišla k sebi, naj bi ji svakinja povedala, da je Irmo prevzela ženska, ki je nosila oznako Rdečega križa, kar je mamo, ki je bila že na poti proti Tuzli, pomirjalo.

Ta ženska je bila Christina, medicinska sestra, ki je delovala pod okriljem organizacije Zdravniki brez meja. Nihče od tistih, ki so odhajali na avtobuse in tovornjake, je ni želel vzeti, zato jo je ta predala v oskrbo med ranjene in bolne, med katerimi je bila tudi Fadila, ki je skrbela za ranjena sinova. Ta jo je prevzela. Vse, kar je otrok imel, je bil listek, na katerem je pisalo njeno ime. Irma. Z dovoljenjem srbskih vojakov so se vsi vkrcali na tovornjake.

Medtem je mama v Dubravah pri Tuzli, kamor so se zgrinjali preživeli, izvedela, da iz Potočarov ni prišlo nobeno vozilo z oznako Rdečega križa. Kljub temu sta se z babico odločili čakati pod šotori, na nadaljnje prišleke. Splet okoliščin je želel, da je Fadila nekega dne po prihodu v Dubrave prala svojo in Irmino obleko. Beseda je dala besedo in ženska ob njej ji je dejala, da nekdo išče svojega otroka. "Jaz imam deklico, za katero ne vem, čigava je," naj bi odvrnila Fadila.

Dogovorili so se za srečanje in tako se je Irma vrnila v mamino naročje. A veselje je trajalo le do večera, saj je deklica dobila visoko temperaturo. Razlog – okužba z bakterijo Escherichia coli, zaradi česar je veliko dni preživela v bolnišnici. Sprva brez mame, ki ni imela denarja, da bi plačala bivanje. Zdravnik, ki ji je zaupal, da "ta otrok ne joče le, ko spi", se je je usmilil in materi dovolil, da je bila ob Irmi v bolnišnici.

Odtegnjenost od staršev je Irmi pustila posledice. Že pri sedmih letih je bila tesnobna, strah jo je bilo biti sama doma, razvila je strah pred tem, da bi jo mama zapustila.

"Moja mama je vse naredila zame. Julija, 1995, ko so očeta odpeljali neznano kam, je v sebi umrla, hkrati jo je pri življenju ohranjala skrb zame. Si predstavljate, kako je, ko imaš v enem trenutku vse, že v naslednjem si brez vsega? Brez moža, brez hčerke, zgolj z eno vrečko, v kateri imaš le nekaj stvari," razlaga Irma, pogledujoč proti dveinpolletnemu sinu Džanu, ki se je med pogovorom zamotil z igro.

Šele on je prinesel nekaj veselja v babičino življenje. "Ko se je rodil Džan, sem mamo prvič videla z nasmeškom na licu."

Irma ne more razumeti, kako sta lahko medicinska sestra Christina in vojak ZN dopustila, da so jo vzeli iz očetovega naročja. "Oba sta vedela, da je bila tisti trenutek, ko so me vzeli, zapečatena njegova usoda. Dopustili so to, čeprav so vedeli, da ni nikogar drugega, ki bi skrbel zame. Tiste vojake Združenih narodov sovražim bolj kot tiste Srbe, saj so s svojo pasivnostjo dopustili, da se je zgodilo, kar se je," je ogorčena Irma, ki ne sprejema razlage Nizozemcev, da so bili zadolženi zgolj za vzpostavljanje reda, zato ne čutijo krivde za to, kar je sledilo. "Kakšno vzpostavljanje reda, saj nismo bili na tržnici, kjer je treba skrbeti za red."

Irma je pred leti s pomočjo svetovnega spleta našla medicinsko sestro Christino. To pomlad sta se prvič srečali. "Ko sem bila mlajša, sem imela veliko vprašanj. Zdaj, ko me je Christina vprašala, ali bi rada kaj izvedela, sem ji odgovorila, da ne. Nič ji ne zamerim, a nekako ne morem razumeti, da se takrat ni vsaj poskušala zavzeti za mojega očeta."

Irma je razočarana ne le nad ravnanjem teh ljudi med vojno. Razočarana je tudi nad delovanjem države BiH. "Ne jaz, kot otrok šehida (izraz za žrtev v bosanskem jeziku, op. a.), ne moja mama, kot vdova šehida, kljub številnim obljubam nisva dobili niti marke od države. Ugodnosti so bili deležni le tisti, ki so poznali prave ljudi. Tudi danes se v javnih ustanovah po zvezah in poznanstvih zaposlujejo otroci in drugi sorodniki politikov. Prav vse bolj razraščajoča korupcija in klientelizem sta me skupaj z možem odgnala iz Bosne."

Irma danes z družino živi v Sloveniji. Zadovoljna je, ko pri igri opazuje sina in moža. "Sama nisem nikoli občutila, kako je imeti očeta. Poznala sem le bolečino in žalost ob zavedanju, da ga ni. Ubili so ga, samo zato, ker mu je bilo ime Nusret. Samo zato, ker ni bil prave vere."

Skupaj z mamo sta njegove posmrtne ostanke – forenziki so jima povedali, da je bil ubit z dvema nabojema v zatilje – pokopali v Potočarih, leta 2010, ko jih je Irma štela petnajst. Devet let kasneje sta v krsto položili še štiri njegove naknadno najdene kosti. V genocidu so bili ubiti vsi moški iz njene širše družine.

Ko le ima priložnost, obišče očetov grob in se sprehodi po Srebrenici.

"Meni je vedno toplo pri srcu, ko pridem v Srebrenico, saj vem, da je po teh ulicah nekoč hodil moj oče, a tam zase in za svojo družino ne vidim prihodnosti."

Adis Subašić: Izbral sem Slovenijo, ki je opozarjala na Srebrenico in ki danes opozarja na Gazo

"Ko danes spremljam, kako hladnokrvno ubijajo ljudi v Gazi, se mi vračajo prizori iz vojne v BiH, v Podrinju, Srebrenici. Še danes ne morem verjeti, kakšno zlo je sposoben narediti človek človeku. Tri julijske noči, preživete v bazi Združenih narodov (ZN) v Potočarih, so vsaka zase grozljivka, ki presega domišljijo najboljših filmskih režiserjev. Kakšen človek moraš biti, da komaj rojenega dojenčka utišaš tako, da mu pred materjo s škornjem zdrobiš lobanjo? Kakšen človek si, da hladnokrvno ubijaš civiliste, otroke, ki so prosili le za skorjico kruha? In potem zanikaš, da se je vse to zgodilo. Kako lahko rečeš, da ni bilo genocida, če sem jaz vse to videl in tudi po božji volji preživel? Pred tridesetimi leti Srebrenica, danes Gaza simbolizirata poraz človeštva. Kdo je naslednji," se pretresen nad genocidom v Gazi in odzivom velesil, ki bi tako kot srebreniško tudi to morijo lahko ustavile, sprašuje 45-letni Adis Subašić, ki je ob koncu vojne štel petnajst let.

Preživel je po zaslugi lastne iznajdljivosti. Ko mu je srbski vojak pod brado nastavil avtomatsko puško in vprašal, koliko je star, se je zlagal, da jih šteje šele dvanajst. "To so trenutki, ki odločajo o tem, ali boš živel ali umrl." In takih trenutkov v letih vojne je bilo v družini Subašić, ki je bila štiričlanska – Adis ima še mlajšega brata – kar nekaj.

Po brezskrbnih prvih dvanajstih letih življenja, "v katerih nihče nikomur ni prešteval krvnih zrnc", je družina v strahu pred granatiranji prve mesece vojne noči skupaj s sosedi preživljala v gozdu. Zaradi številnih postavljenih zased se jim konec leta ni uspelo prebiti na svobodno ozemlje, zato so leta 1993 odšli k sorodnikom v Bajramoviće. Vas, v bližini Srebrenice. Vse, kar je Adis vzel s sabo, je bil dnevnik, ki ga je pisal od prvega dne vojne do zadnjih julijskih dni, preživetih v teh krajih. "Mislil sem, da je prišel moj konec, zato sem dnevnik pustil v Srebrenici, kar še danes obžalujem."

Zaradi življenja na vasi, pravi, so si lahko hrano pridelali na polju. Kljub temu so bile zime težke, in čeprav so starši skušali otrokoma prikrivati dejansko stanje, ve, da so se pogosto odrekli hrani, da so otrokoma lahko dali vsaj nekaj na krožnik. Obutev so si izdelovali sami. "Na podplat sem zašil kakšno blago ali dele cerade, v katere je bila zavita humanitarna pomoč," se podrobnosti spominja Adis, ki je vsak dan s prijateljem skoraj tri ure pešačil v šolo v Srebrenico.

Od tu tudi njegovi spomini na vojake Združenih narodov. "Sprva so bili Kanadčani. Zanje imam le besede hvale, saj so se vedno, ko so se peljali mimo nas, otrok, ustavili, nam dali zvezke, pisala, včasih čokolado. Če niso imeli drugega, so nam dali vsaj kakšno žvečilko. Pogosto so naju s prijateljem na poti iz šole naložili v svoja vozila in nama tako skrajšali pešačenje. Prepričan sem, da ne bi, če bi ostali v Srebrenici do konca, dopustili tega, kar so Nizozemci. Ko so prišli oni, je bil to za nas, otroke, velik šok, saj se skoraj nikoli niso ustavili. Na lastne oči sem videl, julija 1995, kako so srbskim vojakom dali svoje uniforme. Zaradi tega je umrlo ogromno Bošnjakov, ki so jih Srbi pod pretvezo, da gre za vojake ZN, med pohodom proti svobodnemu območju pod nadzorom vojske BiH zvabili v past. In hladnokrvno ubili. Tudi mojega bodočega tasta, čigar posmrtne ostanke so našli v štirih različnih grobnicah."

Adis bi Nizozemski zaradi vloge, ki so jo njeni vojaki odigrali pod okriljem ZN v dneh, ki so sledili 11. juliju, "ko so zgolj nemo opazovali pokole Bošnjakov, ob koncu pa se s Srbi zabavali v hotelu Fonatana v Bratuncu", prepovedal kakršnokoli sodelovanje v mirovnih misijah. Ne zaupam jim, nikjer. Tudi v sile ZN ne verjamem, da bodo kogarkoli kjerkoli zaščitili. Nekdanji pripadniki nizozemskega bataljona v Srebrenici, zaščitenem območju, kot smo dolgo mislili, tudi nimajo kaj iskati na spominskih slovesnostih 11. julija."

Ta dan se je njegov oče odločil, da se bo skušal skupaj še s približno 12.000 drugimi Bošnjaki prebiti skozi gozd do svobodnega ozemlja, ki je bilo od Srebrenice oddaljeno približno sto kilometrov. "Tudi sam sem bil odločen, da grem z njim, a je oče rekel: 'Sin, če bova šla skupaj, mogoče nobenemu ne bo uspelo.' Zato me je skupaj z mamo in 11-letnim bratom poslal v Potočare."

Adis se spominja nepregledne množice ljudi, ki so obstali pred bazo nizozemskega bataljona ZN, v katero so dovolili le približno pet tisoč ljudem. Spominja se vročine, žeje, lakote in obupanih in prestrašenih obrazov žensk čez dan in krikov, vriskov groze ter granatiranj ponoči. "Žitna polja so bila prepojena s krvjo. Bližnji potok, h kateremu smo odhajali opravljat potrebo, je bil tiste dni rdeče barve," se spominja. Spominja se tudi, kako so vojaki ZN zgolj nemo opazovali, kako srbski vojaki ločujejo ljudi, "čeprav so vedeli, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki jim niso dovolili na kamione in avtobuse, ki naj bi jih odpeljali na svobodno ozemlje".

Spomni se podob izčrpanih ljudi v raztrganih oblekah, ki so jih z zvezanimi rokami ali rokami na zatilju ob cesti, po kateri so se sami peljali proti Kladnju, vodili srbski vojaki. Kasneje, ko so prihajale prve vesti o dogajanju, so izvedeli, da so to bili zajeti Bošnjaki, ki so končali v množičnih grobiščih.

Spomni se tudi voznika tovornjaka, na katerega se mu je skupaj z družinskimi člani uspelo povzpeti. "Na vsaki kontrolni točki se je prepiral z vojaki, da tistim, ki jih prevaža, nihče ne bo skrivil lasu."

To Adisu daje vedeti, da so bili v vojni tudi častni ljudje, ki so v vsem zlu premogli tudi dobroto. Zato ljudi vselej, tudi po vsem doživetem, ocenjuje zgolj po tem, ali so dobri ali slabi.

"Danes imam tako v BiH kot v Sloveniji, kjer živim zadnjih deset let, veliko prijateljev srbske narodnosti. Sramujejo se zločinov, ki so bili storjeni v njihovem imenu. Ko beseda nanese na temo vojne, rečejo: 'Oprosti, bili smo nemočni!' Med njimi so tudi takšni, ki so bili med vojno pripadniki srbskih čet." Adis pravi, da so častno nosili uniformo. Meni, da je to mogoče in da imajo čisto vest.

Ko so prispeli na letališče Dubrave pri Tuzli, kjer so se pod šotori zbirali begunci, so izvedeli, da so številni, ki so se poskušali prebiti skozi gozd, za zmeraj ostali pod krošnjami dreves. Na srečo je njegov oče preživel. Bil je bolnišnici, ranjen v glavo, prsi in obe nogi.

Adisu do bolnišnice ni uspelo priti. Po vsem videnem, preživetem in ob zavedanju, da so le dobri dve uri vožnje od Srebrenice trgovine polne živil, je za deset dni obležal v postelji. "Mama je očetu rekla, da sem preživel, a ker me noge niso držale in ga nisem mogel obiskati, ji ni verjel. Moj dobri prijatelj še iz osnovnošolskih let, Mirza, eden najlepših fantov vranje črnih las, je od vseh grozot, doživetih na maršu smrti, v pol leta izgubil vse lase," se spominja Adis.

O posledicah, ki jih čuti še danes, ne želi govoriti. "To želim obdržati zase," pravi. Tudi o tem, kaj so preživeli, javno ni govoril vse do pred nekaj leti, ko so ga v Spominskem centru v Potočarih prosili, ali bi bil pripravljen za njihov arhiv izpovedati svojo zgodbo.

"Nikogar ne sovražim. Nisem se rodil, da bi sovražil, a tudi ne pozabljam, kar se je zgodilo," odgovarja na vprašanje o odnosu do zločincev. Prepričan je, da je k takemu razmišljanju pripomogla vera, islam, ki uči, "da smo vsi ljudje ustvarjeni od Adama in Eve in da ni prav, da bi sovražili. Tako so me vzgajali starši in tako sam vzgajam svoje tri otroke."

Čeprav je, tako kot za vse preživele, tudi zanj mesec julij še posebej boleč, saj so takrat spomini še bolj živi in izguba najdražjih še bolj otipljiva, ne izpusti niti ene obletnice genocida. Cela družina je prisotna na spominski slovesnosti in pokopu posmrtnih ostankov žrtev genocida.

"Vsako leto je to učna ura zgodovine za moje otroke," ki jim je, takoj ko so začeli spraševati, letom primerno pojasnjeval, kaj se je zgodilo. "Mi, ki smo preživeli, smo dolžni pripovedovati, da se ne bi pozabilo in da se nikoli več nikomur ne bi ponovilo, čeprav vidimo, da žal ni tako. Spomeniki (nišani po bosansko, op. a.) v Potočarih govorijo sami zase."

Po vojni je družina Subašić obnovila hišo v rojstni vasi Đile v občini Vlasenica. Adis je tam vztrajal deset let, a ko si je ustvaril družino, je spoznal, da zanje v Podrinju ni prihodnosti.

"Lahko bi šel v Avstrijo, Nemčijo, Italijo. Izbral sem Slovenijo, tudi zato, ker je po Evropi vedno opozarjala, kaj se je zgodilo v Srebrenici, tako kot zdaj opozarja na Gazo."

V Sloveniji, pravi, je našel mir, skupaj z družino se, navkljub težavam in izzivom, ki jih prinaša življenje, počuti varno in sprejeto. Ko razmišlja o prihodnosti domovine, pa pravi: "Nacionalizmi so rak rana. Dokler bo prisotno zanikanje, si ne predstavljam skupnega življenja, v dobro vseh, ki živijo v Bosni."

Nevres Mustafić: Srebrenica je kolektivna zaveza bošnjaškega naroda

Verniki se ob iskanju odgovorov na različna življenjska vprašanja, izzive ter preizkušnje, skozi katere gredo, pogosto obrnejo tudi na duhovnike. V islamu so to imami. Eden od njih je Nevres Mustafić, ki že desetletje in pol deluje v Islamski skupnosti v Sloveniji. Odkrito prizna, da nima racionalnega pojasnila, kako je mogoče, da se zgolj v pol leta dobrososedski odnosi sprevržejo v sovraštvo.

"Sam sem se o tem veliko spraševal. Še posebej po tem, ko mi je oče povedal, da so mu konec leta 1991, ko je vojna v Jugoslaviji že izbruhnila, a še ni dosegla BiH, številni sosedje pravoslavci prišli izreč sožalje ob smrti očeta. To priča o tem, da smo v vasi Raševo v občini Vlasenica živeli v spoštljivem medsosedskem odnosu."

Imam Mustafić je prepričan, da je k temu, da sosed dvigne roko nad soseda, "kar se je dogajalo med vojno v BiH", vplivajo več dejavnikov in da se je dlje časa ustvarjalo sovražno ozračje, zaradi katerega se je en narod počutil tako ogroženega, da so bili njegovi pripadniki pripravljeni dvigniti roko nad pripadnike drugega naroda, pa čeprav ti niso niti pomislili, da bi komu storili kaj hudega.

"Ljudje se moramo v okoljih, kjer delujemo, truditi, da ne pride do tovrstnega ozračja in da človek ne pride v položaj, ko se mu zdi, da nima izbire. To pa je mogoče le, če se trudimo opozarjati na zlo, ki ga vidimo. Če se nismo pripravljeni izpostaviti, ko je to nujno, če nismo pripravljeni obsoditi zla, ki ga doživlja nekdo drug, ne glede na to, kdo je, katere narodnosti ali vere je, se lahko že jutri znajdemo v položaju, da bomo tarča sami," razmišlja tudi v kontekstu aktualnih razmer v svetu.

Človek zaradi občutka ogroženosti nadaljuje izhajajoč tudi iz vojne v BiH, ki jo je sam preživel kot otrok, lahko pride v situacijo, ko naredi nekaj, česar morda niti ni želel, a je bil potegnjen v tok dogajanja. "Seveda to ne more opravičiti nobenega zločina in amnestirati nobenega zločinca, kajti še v tako brezizhodnem položaju mora človek ohraniti dostojanstvo."

In to je Bošnjakom uspelo, zaradi česar je imam Mustafić zelo ponosen na svoj narod. "V tridesetih letih od genocida v Srebrenici ni bilo niti enega primera maščevanja, ne primerov izražanja sovraštva do pripadnikov srbskega naroda. Ne glede na vso bolečino in težo genocidnih dejanj, ki jih je prepoznalo mednarodno sodišče, preživeli pričevalci, matere, katerih bolečina je zaradi izgube mož in sinov neizmerna, nikoli niso izražale sovraštva. Vselej so zahtevale le priznanje resnice."

Takšen miroljubni odnos je po njegovem prepričanju posledica vzgoje in vere, ki uči, da je greh drugemu storiti slabo. "Če otroka vzgajate v tem duhu, bo odrasel v človeka, ki ne premore sovraštva. Ne nazadnje smo tudi v islamski skupnosti ves čas od genocida pozivali zgolj k njegovemu priznanju, pomiritvi med narodi in dostojanstvenemu ravnanju, kar je pomembno vplivalo na odnos bošnjaškega naroda do Srebrenice."

Ta igra veliko vlogo v identiteti Bošnjakov, poudarja. "Nikoli in nikdar ne smemo obrniti hrbta Srebrenici, kajti to bi pomenilo, da smo se odrekli resnici in pravici, ki sta poleg svobode temeljni vrednoti, h katerima moramo stremeti ljudje. Zanje si moramo prizadevati tudi po tem, ko bodo pokopani posmrtni ostanki vseh žrtev. Srebrenica je kolektivna zaveza bošnjaškega naroda," poudarja imam Mustafić.

Vanjo se je kot dvanajstletni deček zatekel spomladi 1993 skupaj z očetom, materjo, mlajšim bratom, le nekaj mesecev staro sestro in babico. In to potem, ko so v Konjević Polju preživeli granatiranje, v katerem je na Nevresa padla ubita ženska. "Še danes se čudim, kako mirno sem to preživel. Ne vem, ali bi danes zmogel to prenesti na tak način, a takrat sem ocenil, da je najbolje, da pod njo ležim, dokler se granatiranje ne poleže." Šele v Srebrenici je ugotovil, da ima na laseh posušeno kri in koščke človeškega mesa, ki so ga razmesarile granate.

Po enem mesecu se je družini – oče je šel skozi gozd – uspelo vkrcati na tovornjake, ki so na zaščiteno območje dovažali humanitarno pomoč in proti Tuzli odvažali ljudi. Nastanili so se v Srebreniku, kjer starši živijo še danes in kjer se je dve leti po vojni rodila tudi najmlajša sestra.

Mustafić na vprašanje, ali bi se odločil za teološki študij, če ne bi bilo vojne, odgovarja pritrdilno. Da bi odšel v medreso (versko šolo, op. a.), je razmišljal že v četrtem razredu osnovne šole. Pri izbiri študija je še nekoliko kolebal med islamskimi študijami in književnostjo, ki mu je bila vselej blizu, a se je tehtnica na koncu prevesila na stran teologije. V Slovenijo je prišel leta 2008, na povabilo tedanjega muftija Nedžada Grabusa.

Imam Mustafić Srebrenico, ki je "mogoče najobčutljivejši kraj za sobivanje obeh narodov", doživlja kot svet v malem, v katerem navkljub političnemu narativu, ki ni naklonjen sobivanju Bošnjakov in Srbov na tem območju, "tam živeči ljudje dokazujejo, da je mogoče živeti drug z drugim, ne drug ob drugem. In nad tem ne smemo nikoli obupati. Vprašanje, ki bolj skrbi v današnjem svetu, je, ali smo se iz Srebrenice kaj naučili. Ali smo naredili izpit kot človeštvo? Bojim se, da nismo."

Ne glede na trenutne razmere v svetu imam Mustafić verjame v človeško dobroto in zmago dobrega. "Tako je edino prav. Biti na strani dobrega in resnice."